POŠTA NEKOČ IN DANES
OBNOVA
Prenosu sporočila na daljavo, od pošiljatelja do naslovnika, pravimo
pošta.
Sporočila so lahko zvočna, svetlobna, zračna, dimna in seveda pisna ali
elektronska.
In od kod ime pošta? Beseda izvira iz italijanske besede »posta«, kar
pomeni postaja za zamenjavo konj.
- Preberi besedilo, ki govori o prvem pismonoši.
V 15. in 16. stoletju so oboroženi kurirji – sli
prenašali pošto, denar, vino, meso,
dragocene predmete in še kaj. Sporočila so
prenašali peš, na konjih ali z enovpregami.
Na različnih koncih sveta so pošto tovorile
kamele, osli, mule, voli, psi in severni jeleni.
Ne smemo pa pozabiti na golobe
pismonoše, za katere pravimo, da so prvi
poštarji sploh.
Kmalu so nastale redne poštne poti z vmesnimi postajami v gostiščih in
krčmah. Izračun poštnine je bil zelo zamotan, plačati je moral naslovnik
in ne pošiljatelj. Zato so uvedli poštno znamko. Kasneje so uvedli tudi
poštni žig, da delavcem ni bilo več treba ročno vpisovati kraja pošte.
Danes se pošiljke zbirajo v poštnih uradih. Od tod jih prepeljejo s
poštnimi kombiji v poštni center.
Pri nas sta centra v Ljubljani in Mariboru.
Tuja pošta potuje z letalom ali ladjo.
Pošiljke nato usmerijo na razne poštne
urade po različnih krajih države. Ročnega
dela je še nekaj, večino pa opravijo
računalniki in različni stroji.
Vir: Bojan Bračič, Pošta nekoč in danes,
GEA, let. 13, januar 2003, str. 14—13.- Sošolcu ali sošolki postavi tri vprašanja iz besedila.
- Besedilo preberi še enkrat. Vsebino poskušaj povedati
čim bolj na kratko. Pomagaj si z načrtom.
Na kaj boš pozoren?
Se spomniš : UVOD, JEDRO, ZAKLJUČEK.